Jama | 3200 - Mala Boka 8694 - BC4 |
---|---|
Avtor | Ni avtorjev |
Organizacija | JS PD Tolmin |
Naslov | Kronologija sistema Mala boka - BC4 |
Povzetek | Vse o zgodovini raziskav sistema Mala boka - BC4 |
Vsebina |
JAMA "MALA BOKA" Vsak pozna mogočni slap Boka , malokdo pa opazi malo severneje v pobočju Kope temno razpoko , ki daje slutiti podzemno dvorano in morda nadaljevanje v kaninsko podzemlje. Če bi obiskovalec sledil stezi in namesto nadaljevanja po grušču navzgor proti izviru slapa Boke zavil na desno proti suhi strugi, bi prišel v naravni amfiteater , ki se končuje v podzemni dvorani velikih dimenzij s prekrasnim razgledom iz temne notranjosti dol na most čez Boko, ter naprej proti Logu Čezsoškem. Domačini so poimenovali to dvorano Golobja jama , saj so v njej bivali skalni golobi. Leta 1968 so ljubljanski jamarji to dvorano izmerili in jo vpisali v kataster slovenskih jam. Iskali so tudi eventualno nadaljevanje na dnu dvorane, toda neuspešno. Leta 1974, meseca junija, sta Zoran Lesjak in Stanko Breška pri obisku dvorane v njenem zgornjem koncu začutila prepih, ki je dajal slutiti, da je med podornimi skalami nadaljevanje jame. Pridružili so se še ostali člani Jamarske sekcije PD Tolmin (JSPDT), premetali skalovje podora in našli nadaljevanje- vhod v jamo Mala Boka. Raziskave, ki so sledile, so nas navdajale z entuzijazmom, saj je jama čudovita, zelo čista, spodobnih dimenzij z zdravo skalo in polna vode, kar pa posebno ob povečanem vodostaju onemogoča raziskovanje, saj sifoni in voda zaprejo dostop v jamo. Avgusta 1974 smo prišli do ozkega rova, iz katerega se je slišalo močno bučanje zaradi prepiha. Poimenovali smo ga Bučalnik . Vendar se je rov po nekaj metrih močno zožil in nadaljevanje ni bilo mogoče. Raziskovali smo še ostale dele jame in poskušali vse, da bi obšli Bučalnik, vendar brez uspeha. Izredno močan prepih, ki je mejil na vihar, je bil zagotovilo da se jama nadaljuje in ima gotovo višji izhod na Kaninskih podih. V letih 1974 do 1976 smo opravili preko 40 akcij v Malo Boko. V naslednjih letih smo nadaljevali z delom in leta 1979 sta Ilijada Kocič in Andrej Fratnik premagala Bučalnik, vendar sta na drugi strani našla 15 metrski navpičen kamin, na vrhu katerega je iz odprtine pritekala močno sigotvorna voda. Tako so se raziskave zopet ustavile, celotna dolžina jame pa je bila 1336 m. V osemdesetih letih so raziskava Male Boke za nekaj časa zastala: na Tolminskem Migovcu smo našli brezno M 16, katero nam je vzelo ogromno energije, na Kaninu smo sodelovali v sistematičnem meddruštvenem raziskovanju Kaninskih podov v bližini koče Petra Skalarja, sodelovali pri raziskavah Črnelskega brezna na Rombonskih podih, kjer smo 1988 kot prvi slovenski jamarji na Slovenskem ozemlju premagali magično mejo – 1000 m. Leta 1989 smo ponovno intenzivneje pristopili k raziskavam Mala Boke, predvsem z namenom razširitve ožine Bučalnika. Počasi smo živo skalo razširili do te mere, da sta leta 1991 Dejan Ristič in Simon Gaberšček prišla skozi in preplezala prvi kamin za Bučalnikom in pot naprej je bila odprta. Bučalnik pa je še vedno zahteval svoj davek, saj se je za prehod 25m rova porabilo 1 uro plazenja in preklinjanja. Psihološki moment pri raziskovanju jam ima večjo težo zaradi načina reševanja ponesrečenca. Prav Bučalnik je bil za prehod nosil z eventualnim ponesrečencem nepremagljiva ovira, zato smo leta 1996 izvedli uradno miniranje s pomočjo Jamarske Reševalne Službe. Sifon pod Bučalnikom smo preoblikovali do te mere, da smo ta novo nastali rov poimenovali Tunel Karavanke. Res smo jamo nekoliko spremenili, toda raziskovanje je postalo lažje in predvsem varnejše. Sodelovali smo z drugimi klubi in posamezniki in leta 2001 presegli višino 600 m, ter celotno dolžino okoli 6 km. Treba je poudariti, da se je raziskovalo od spodaj navzgor, kar daje napredovanju še dodatno težo. Do Kaninskih podov nam je manjkalo še okoli 1500 m višinskih metrov. Raziskovanje je postajalo vse zahtevnejše, saj si do konca jame rabil 13 ur, šele nato si lahko začel z raziskovanjem. Zaradi tega smo ves čas iskali vhod z vrha. Tako smo pregledali in tudi našli nekaj brezen v okolici Ruše. Pa tudi drugi klubi so raziskovali višje na Kaninskih podih in našli perspektivna brezna, vendar vsa brez povezave z Malo Boko. JAMA "BC4" POVEZAVA V sodelovanju z italijanskimi jamarji jamarskega kluba GGB iz Brescie smo se prebili skozi. Od tu naprej je še serija blatnih brezen in galerija, za njimi pa je povezava z Malo Boko. Rovi se priključijo na Milenijsko galerijo, več kot 100 m nižje od točke, kjer smo končali raziskave v Mali Boki. PRVO PREČENJE SISTEM "MALA BOKA- BC4" Tako imamo sedaj v Sloveniji 6 jam globljih od 1000 m. Te so: Čehi 2 (1502 m), Črnelsko brezno (1241 m), Vandima (1182 m), Molička peč (1135 m), Rene (1241 m) in Sistem Mala Boka- BC4 (1319 m). Potrebno bo razmisliti o režimu obiskov jame, saj je sistem Mala Boka- BC4 idealen za jamski treking, kar pa prinese s seboj veliko število obiskovalcev, ki dodatno obremenijo jamo, pomeni pa tudi večjo nevarnost nesreč. S tem nikakor niso končane raziskave, saj so drugi vhodi na Kaninskih podih krepko nad 2000 m in kličejo jamarje, naj preidejo od besed k dejanjem, ter presežejo rekord jame z dvema vhodoma, ki ga ima sistem Lamprechtsofen v Avstriji z 1632 m. |
Url | www.pdtolmin.si/index.php?option=com_content&task=view&id=169&Itemid=41 |
Komentarji