Osnovni podatki objave

Jama 3200 - Mala Boka 6000 - Skalarjevo brezno 6926 - Vrtiglavica 7090 - Renejevo brezno
Avtor Ni avtorjev
Organizacija Ni organizacij
Naslov Kaninski podi
Povzetek Kaninski podi so visokogorska ledeniška in kraška uravnava s številnimi brezni in površinskimi glaciokraškimi oblikami.
Vsebina

Kaninski podi so velika glaciokraška uravnava v jugozahodnem delu Kaninskega pogorja, ki spada k Zahodnim Julijskim Alpam. Širše območje podov omejuje mejni greben med Slovenijo in Italijo, ki se od Skutnika prek Male in Velike Babe, Vrha Žlebi, Vrha Laške Planje, Malega in Visokega Kanina ter Prestreljenika vije do sedla Prevala. Podi se proti vzhodu prevesijo v strmejša pobočja, ki se spuščajo v Bovško kotlino. Proti severovzhodu loči Kaninske pode od podobne uravnave Goričica dolina Krnica.

V geološki zgradbi Kaninskega pogorja je najpomembnejše zaporedje zgornjetriasnih karbonatnih kamnin: več sto metrov debelega dachsteinskega apnenca in glavnega dolomita pod njim. Strukturno ti skladi sestavljajo Kaninsko monoklinalo, ki tone proti jugovzhodu, kjer je narinjena na mlajše jurske in kredne karbonatne ter klastične kamnine Bovške sinklinale. Območje je tektonsko močno pretrto s številnimi prelomi in razpokami v dinarski in prečnodinarski smeri. Vode s Kaninskih podov se večinoma stekajo proti izviroma Boka in Glijun, ki sta del porečja Soče. Površje podov sestavlja niz laštastih pobočij, prekinjenih z jarki, suhimi dolinami in zaprtimi kotanjami. Največja med slednjimi je Veliki dol. Kaninskim podom dajejo značilno podobo tudi dolgi grebeni, verjetno ostanki nekdanjih uravnav, ki jih zaradi oblike imenujemi “škednji”. Kombinacija vodotopnih karbonatov in niza pleistocenskih poledenitev je ustvarila izjemno glaciokraško pokrajino, ki odraža edinstven stik ledenikov s kraško podlago. Ledeniška voda je odtekala predvsem navpično, skozi debelo skladovnico karbonatov. To je ustvarilo številna visokogorska brezna izjemnih globin in dimenzij ter številne zaprte kotanje. Posledica ledeniškega delovanja so tudi laštasta pobočja, ki so po umiku ledenikov pod vplivom deževnice in snežnice izpostavljena zakrasevanju. Na laštih tako najdemo številne, genetsko raznolike škraplje, brezna, škavnice in redkeje dežne žlebiče. Med zaprtimi površinskimi oblikami prevladujejo kotliči, ki naj bi bili nastali zaradi korozivnega delovanja snežnice. Številni vhodi v brezna so že na začetku šestdesetih let na Kanin privabili jamarje, ki planoto od takrat sistematično raziskujejo. Na širšem območju podov so do leta 2010 raziskali že več kot tristo jam, od katerih dve presegata globino 1000 m. Še tri jame so globje od 500 m. Na podih je tudi najgloblje enotno kraško brezno na svetu, 643 m globoka Vrtiglavica. Značilnost vseh globokih jam je niz brezen, ki jih navadno povezujejo ozki kanjoni, tako imenovani meandri. V večjih globinah jame navadno dosežejo galerije z močnejšim vodnim tokom, ki se spuščajo proti izvirom. Jamarjem je tako v Sistemu Mala Boka–Poljska jama uspelo povezati izvirno jamo z vhodom na podih. Skupna globina sistema je 1319 m. Druga najgloblja jama je Renejevo brezno, globoko 1238 m. Vode iz tega brezna se očitno stekajo v izvir Boke. V prihodnje na Kaninskih podih pričakujemo še veliko novih odkritij, saj so v podobnih okoljih v Avstriji in Švici raziskali več kot 100 km dolge jamske splete. Čeprav je razvoj visokogorskih brezen skoraj zanesljivo vezan na pleistocenske poledenitve, pa ta v globinah večkrat sekajo horizontalne galerije iz starejših obdobij. Te so nastale v povsem drugih vodnih in podnebnih razmerah, o čemer pričajo njihova oblika in sedimenti, med njimi neredko tudi siga.

Url www.dedi.si/dediscina/138-kaninski-podi

Dokumenti objave


×

Komentarji